07/09/2026
DVE ŠPICI (DUE PIZZI) - 2046 M
Tokratni pohod PD Rečica ob Savinji je nas vodil v Naborjetske gore. To so slikovit in divji greben v Zahodnih Julijskih Alpah, ki se nahaja v Italiji, tik nad Kanalsko dolino. Te gore na svojem jugu ponujajo enega najlepših in najbolj veličastnih pogledov na divje stene Montaža in Viša. V grebenu teh gora so najbolj znani vrhovi Poldašnja špica, Piparji, Dve špici, Gosadon, Brda, Lipnik in Vrh Dunje. Med prvo svetovno vojno je tu potekala tudi linija soške fronte, zato še danes vodijo številne poti po nekdanjih vojaških mulatierah, rovih in utrdbah. Naš cilj sta bila bratska vrhova Dve špici (Due Pizzi). Za izhodišče je bila dolina Dunje, kjer smo se do sedla Rudni vrh (Sella di Domdogna) pripeljali po odlični stari vojaški cesti. Potka se je kar takoj precej strmo dvignila v breg. Sprva je vodila skozi gozd, vmes smo tudi prečili kar izpostavljeno grapo. Po dobri uri hoje smo prišli na sedlo, odkoder smo prvič zagledali obe sestrici. Že od tu smo videli prepadno južno steno Cime Alta in prepadno izklesano polico, ki goro vodoravno prereže. Na sedlu smo si nadeli čelade, saj se je potka spustila proti izpostavljenemu in krušljivemu skalovju pod Piparji. Pri prečenju je bila potrebna pevidnost, na najbolj izpostavljenih delih so bila v pomoč varovala. Pot se je nato usmerila spet strmo navzgor proti sedlu Čenalut. Na sedlu smo lahko pokukali v Kanalsko dolino, sedlo pa je bilo med prvo svetovno vojno zelo utrjeno. Od sedla je do bivaka Bernardinis vodila strma pot. Bivak je bivša vojašnica in je sedaj neoskrbovano zavetišče. Med celotno potjo smo lahko videli veliko ostalin iz časov nesmiselne prve svetovne vojne, objekti pa so takrat bili zaradi obširnih razgledov na obe dolini, strateškega pomena. Od bivaka naprej smo se usmerili po poti do rova. Pred rovom smo si nadeli čelne svetilke, pas in samovarovalni komplet. Logistični zaplet prehoda z ene gore na drugo so takratni vojaški strategi rešili tako, da so skozi vrhodni vrh Špic skopali rov. Po rovu smo prišli na zahodno stran. Med vojno je bilo na tej strani veliko vojaških utrdb. Sledil je spust po krušljivem in izpostavljenem terenu do naravnega okna. Onkraj okna pa so vojaki izklesali polico v južni steni zahodnega vrha, ki se imenuje Cima Alta. S tem je bil omogočen dostop na vrh, mojstrsko delo, še danes vsega občudovanja vredno. Bilo pa je nesmiselno in žalostno, ker trpeli in umirali so vojaki za domovino, njihov trupla pa strohnela v tujini. Ko smo prišli na zahodni vrh, so se nam odprli edinstveni pogledi na gore okrog in okrog - greben Naborjetskih gora, Karnijske Alpe, proti Dolomitom, mogočne stene Montaža, vseh Špikov ter Viševo skupino, Višarje s Kamnitim lovcem, Mangart in Jalovec in še in še. Nazaj do vrhodnega vrha - Cime Vildiver smo se vračali po isti poti. Ta del poti je res za "dol pasti", lahko tudi dobesedno. Obiskali smo še vzhodni vrh, oba vrhova pa imata na vrhu križ. Zaradi prevoza se nam je mudilo, zato smo se hitro odpravili v dolino. Nekaj časa smo se vračali po isti poti, potem pa na razpotju zavili desno in do sedla Rudni vrh prišli po lepi in široki poti. Bili smo v predelih, kjer je bil potreben zanesljiv korak, hodili po divjem in samotnem gorskem svetu, kjer nismo srečali veliko obiskovalcev. Zelo lepo je bilo, zato vabljeni, da se nam pridružite na naslednjem pohodu.
Vodja pohoda: Matjaž Cvikl, vodnik PZS
