Movement by Karim

Veliko govorimo o vzorcih, travmah, potlačenih čustvih in prepričanjih. Pogosto jih poskušamo razumeti, analizirati in ozavestiti skozi um. To je pomemben del procesa, vendar moja izkušnja kaže, da samo intelektualno razumevanje pogosto ni dovolj. Sprememba se mora zgoditi tudi skozi telo.

NE POTREBUJEMO LE RAZUMEVANJA, AMPAK NOVO IZKUŠNJO Veliko govorimo o vzorcih, travmah, potlačenih čustvih in prepričanjih. Pogosto jih poskušamo razumeti, analizirati in ozavestiti skozi um. To je pomemben del procesa, vendar moja izkušnja kaže…

NE POTREBUJEMO LE RAZUMEVANJA, AMPAK NOVO IZKUŠNJO

Veliko govorimo o vzorcih, travmah, potlačenih čustvih in prepričanjih. Poskušamo jih razumeti, analizirati in ozavestiti. To je pomemben del procesa, vendar samo intelektualno razumevanje pogosto ni dovolj.

Sprememba se mora zgoditi tudi skozi telo.

Telo je živ in inteligenten sistem, ki se nenehno uči iz naših izkušenj. Na stres, strah, pritisk ali bolečino se odziva z zaščitnimi refleksi. Ko se ti odzivi ponavljajo dovolj dolgo, lahko postanejo nezavedni avtomatizmi.

Napetost postane običajna.
Dih postane plitvejši.
Drža se spremeni.
Gibanje se omeji.
Telo začne zadrževati in varovati.

Sčasoma lahko izgubimo zavestno občutenje in nadzor nad določenimi mišicami ter telesnimi odzivi. Thomas Hanna je ta pojav poimenoval senzorno-motorična amnezija.

To ne pomeni, da telo ne zmore več delovati drugače. Pomeni le, da je živčni sistem določeno stanje sprejel kot znano in varno.

Telesne blokade zato niso nekaj, kar moramo na silo odstraniti. Pogosto so ostanek nekoč smiselnega obrambnega odziva, ki je skozi ponavljanje postal avtomatizem.

S počasnim in zavestnim gibanjem lahko ponovno začnemo zaznavati tisto, česar prej nismo več čutili. Obnavljamo povezavo med možgani, mišicami, dihanjem in gibanjem ter živčnemu sistemu ponudimo novo izkušnjo.

Ne borimo se proti staremu programu. Telesu pokažemo, da obstaja tudi drugačna možnost.

Takrat se lahko začne vračati občutek izbire. Več mehkobe. Več prostora. Več zavestnega nadzora. Predvsem pa globlji stik s seboj.

Telo, čustva, um, zavest in energija niso ločeni deli, temveč različne ravni iste celote. Zato je pomembno, da človeka in njegov proces vedno gledamo celostno.

V svojem bistvu smo senzorno-motorična bitja.

Telo govori.
Telo si zapomni.
Toda telo se lahko tudi uči na novo.

Link v bio.

Po-Govor 🎙️ IZ PREŽIVETJA V ŽIVLJENJE | Karim Al Saleh & Klemen Logar

Kaj se zgodi, ko prenehamo bežati pred tem, kar čutimo?

V tem pogovoru raziskujeva povezavo med telesom, živčnim sistemom, represiranimi čustvi, travmami in nezavednimi vzorci, ki lahko pomembno vplivajo na naše odnose, počutje in način življenja.

Govorimo o tem, zakaj samo razumevanje v glavi pogosto ni dovolj, kako se čustvena represija lahko izraža skozi telo ter zakaj je čutenje lahko prvi korak do resnične spremembe.

Dotaknemo se tudi najine skupne dvodnevne izkustvene delavnice, kjer bova združila somatiko, somatsko gibanje, dihanje in delo z represiranimi čustvi.

Iz glave v telo. Od avtomatizacije v zavedanje. Od preživetja v življenje.

Vabljeni k poslušanju novega podcasta.

Povezava spodaj v komentarju 👇🏻

V prejšnjem zapisu sem pisal o tem, da nič v življenju ni zares statično. Spreminjajo se naše telo, občutki, odnosi, način razmišljanja, gibanja in doživljanja sebe. Tudi takrat, ko imamo občutek, da stojimo na mestu, se naš organizem ves čas odziva, uči in prilagaja. Naš živčni sistem se skozi izkušnje spreminja, kar imenujemo nevroplastičnost, naše telo in celoten organizem pa se prilagajata temu, kar počnemo, ponavljamo in doživljamo. Temu pravimo adaptacija. Pomembno pa je razumeti, da nevroplastičnost in adaptacija sami po sebi nista ne dobri ne slabi. Pomenita predvsem to, da se prilagajamo. Vprašanje je, čemu se prilagajamo in v katero smer nas to vodi.

Vse se spreminja. Vprašanje je, v katero smer. V prejšnjem zapisu sem pisal o tem, da nič v življenju ni zares statično. Spreminjajo se naše telo, občutki, odnosi, način razmišljanja, gibanja in doživljanja sebe. Tudi takrat, ko imamo občutek…

Vse se spreminja. Vprašanje je, v katero smer.

V enem od prejšnjih zapisov sem pisal o tem, da nič v življenju ni zares statično. Spreminjajo se naše telo, občutki, odnosi, način razmišljanja, gibanja in doživljanja sebe. Tudi takrat, ko imamo občutek, da stojimo na mestu, se naš organizem ves čas odziva, uči in prilagaja. Naš živčni sistem se skozi izkušnje spreminja, kar imenujemo nevroplastičnost, naše telo in celoten organizem pa se prilagajata temu, kar počnemo, ponavljamo in doživljamo. Temu pravimo adaptacija.

Pomembno pa je razumeti, da nevroplastičnost in adaptacija sami po sebi nista ne dobri ne slabi. Pomenita predvsem to, da se prilagajamo. Vprašanje je, čemu se prilagajamo in v katero smer nas to vodi. Prilagodimo se lahko na več gibanja, boljšo koordinacijo, globlje čutenje telesa, večjo sposobnost regulacije in bolj raznolike odzive, lahko pa se prilagodimo tudi na kronično napetost, stres, plitko dihanje, premalo gibanja, ponavljanje vedno enakih gibalnih in vedenjskih vzorcev ter na vedno manj stika s sabo. Kar dovolj pogosto ponavljamo, v tem postajamo boljši oziroma bolj učinkoviti, tudi če nam to dolgoročno ne koristi.

Zato zame ni pomembno samo vprašanje, ali se spreminjamo, saj se spreminjamo ves čas, ampak predvsem, kako se spreminjamo in kam nas te spremembe vodijo. Tukaj postane pomembno razvijanje opazovalca, zavedanja in sposobnosti čutenja sebe. Da lahko medtem, ko živimo, tudi opazujemo, kaj se z nami dogaja. Kako diham? Kako se gibam? Kaj se dogaja z mojim mišičnim tonusom? Kaj čutim? Kako se odzovem, ko sem pod pritiskom? Katere odzive vedno znova ponavljam? Kaj se po njih dogaja z mano? Me določena izkušnja vodi proti večji sposobnosti, svobodi, prilagodljivosti in stiku s sabo ali postajam zaradi nje bolj omejen, tog in avtomatiziran?

Bolj ko znamo opazovati in čutiti, več informacij dobimo o sebi, in več informacij kot imamo, več možnosti imamo za izbiro. Brez zaznavanja lahko leta ponavljamo nekaj, kar nam ne koristi, in tega sploh ne opazimo, ker je našemu živčnemu sistemu postalo poznano in normalno. Ko pa začnemo zaznavati razlike, se med dražljajem in našim avtomatskim odzivom začne ustvarjati več prostora. V tem prostoru se lahko počasi pojavi možnost, da nekaj naredimo drugače. Ne gre za to, da moramo ves čas nadzorovati sebe ali da moramo vsako stvar, ki nam ni všeč, takoj spremeniti. Tudi to bi lahko bila samo nova oblika pritiska nase. Veliko bolj pomembno se mi zdi razvijati občutek za smer in pravo mero spremembe.

Kaj je v tem trenutku dovolj? Kaj je premalo? Kaj je preveč? Ali grem prehitro in izgubljam stik s sabo ali pa ostajam toliko časa v poznanem, da ne ustvarjam dovolj nove izkušnje za spremembo?

Včasih je konstruktivna sprememba zelo majhna. Malo drugačen gib, malo manj napetosti, nekoliko daljši izdih, drugačen odziv v pogovoru, trenutek, ko namesto avtomatske reakcije najprej začutim, kaj se v meni dogaja. Če lahko to razliko zaznam in jo dovoljkrat ponovim, živčnemu sistemu ponujam novo informacijo in novo možnost. Tako lahko nevroplastičnost in adaptacijo počasi začnemo usmerjati v smer, ki nam bolj koristi. Ne skozi prisilo in idejo, da se moramo čim hitreje popraviti, ampak skozi dovolj majhne, zaznavne in ponovljive spremembe, ki jih lahko organizem sprejme, se iz njih uči in jih postopoma vključi v svoje delovanje.

Na ta način zame delo na sebi ni iskanje neke končne ali popolne verzije sebe, ampak razvijanje sposobnosti, da se lahko vedno bolje opazujem, čutim, učim, izbiram in prilagajam. Spreminjali se bomo tako ali tako. Na naše telo in živčni sistem bodo ves čas vplivali naše okolje, odnosi, navade, gibanje, stres, počitek in izkušnje, ki jih ponavljamo. Z več zavedanja pa dobimo možnost, da pri tem procesu vedno bolj sodelujemo in ga postopoma usmerjamo v smer konstruktivnega razvoja sebe, svojega odnosa do drugih in načina, kako živimo svoje življenje.

Nevroplastičnost nam omogoča, da se spreminjamo. Zavedanje, čutenje in sposobnost opazovanja pa nam pomagajo prepoznati, v katero smer se želimo spreminjati in koliko spremembe je v tem trenutku za nas ravno prav.

Tekst: Karim Al Saleh

📸 Andrej Zupančič

Nič v življenju ni zares statično. Spreminja se naše telo, spreminjajo se občutki, odnosi, okoliščine, potrebe, način razmišljanja in tudi način, kako doživljamo sami sebe. Tudi če imamo občutek, da stojimo na mestu, se nekaj ves čas premika. Zelo mi je všeč prispodoba reke. Ko drugič stopimo v isto reko, voda ni več ista, ker je že odtekla naprej. Pa tudi mi nismo več povsem isti, ker smo vmes nekaj doživeli, začutili, se nečesa naučili, mogoče nekaj izgubili ali pridobili. Kljub temu se ljudje pogosto oklepamo tistega, kar poznamo. Radi bi zadržali prijetne občutke, čim prej končali neprijetne, vedeli, kaj bo jutri, in imeli vsaj nekaj občutka nadzora. Včasih se držimo odnosov, predstav o sebi in načinov življenja, ki nam mogoče niti ne služijo več, samo zato, ker so nam poznani.

Vse se spreminja. To je nekaj, kar vedno bolj razumem tudi skozi svoje delo s telesom. Nič v življenju ni zares statično. Spreminja se naše telo, spreminjajo se občutki, odnosi, okoliščine, potrebe…

Ko napetosti ne čutimo več kot napetost;

Pogosto sploh ne čutimo, koliko napetosti nosimo v telesu.

Ne zato, ker je ni.
Ampak zato, ker je z nami že tako dolgo, da je postala normalna.

Dvignjena ramena.
Stisnjena čeljust.
Zadržan trebuh.
Manj gibljiv prsni koš.
Plitvejši dih.
Kompenzacijski vzorci med hojo in gibanjem.

Telo se je prilagodilo.

Če določeno mišično napetost, držo ali način gibanja ponavljamo dovolj dolgo, jo živčni sistem postopoma avtomatizira.

Kar je bilo nekoč odziv, lahko postane naš običajen način organizacije.

V klinični somatiki temu pravimo senzorno-motorična amnezija.

Ne pomeni, da smo nekaj dobesedno pozabili. Pomeni, da smo izgubili del zavestnega zaznavanja in nadzora nad tem, kar telo počne avtomatsko.

Zato lahko nekdo reče:

»Saj sem sproščen.«

… hkrati pa ga boli vrat, ramena so ves čas rahlo dvignjena in dih ostaja plitev.

Pri somatski praksi zato ne začnemo s tem, da bi telesu ukazali, naj se sprosti.

Najprej začnemo čutiti.

Kje držim?
Kje se gibanje ustavi?
Kje uporabljam več sile, kot je potrebno?
Kaj se dogaja z dihanjem?
Kaj se spremeni, če zmanjšam napor?

Počasi začnemo v zavest vračati informacije, ki so bile dolgo v ozadju.

Ker česar ne zaznamo, tudi zelo težko zavestno spremenimo.

Somatska praksa zato ni samo raztezanje mišic ali popravljanje drže.

Je proces ponovnega učenja.

Učenja, kako bolje zaznati sebe, prepoznati nepotreben mišični napor in postopoma ponovno pridobiti več zavestnega vpliva nad svojim gibanjem.

Morda je največji paradoks kronične napetosti prav v tem:

Dlje kot jo nosimo, manj jo zaznavamo kot napetost.

Sčasoma postane občutek »mene«.

Sprememba se začne, ko ponovno začnemo čutiti razliko.

Med napetostjo in sproščenostjo.
Med naporom in lahkotnostjo.
Med avtomatskim odzivom in zavestno izbiro.

Takrat se začne vračati nekaj zelo pomembnega:

možnost izbire.

In prav tam se začne somatsko učenje.

Od znotraj navzven.

Več o 20-dnevni somatski praksi najdeš na povezavi v BIO.

DIHANJE SKOZI NOS MED GIBANJEM: MANJ ZRAKA NE POMENI NUJNO MANJ KISIKA

Pri večjih telesnih obremenitvah je občutno lažje odpreti usta in povečati količino zraka, ki ga vdihnemo.

Ko nekdo, ki je vajen dihanja skozi usta, prvič poskusi teči ali trenirati samo z dihanjem skozi nos, se pogosto zgodi nekaj zelo predvidljivega:

Tempo pade.
Pojavi se občutek pomanjkanja zraka.
Telo se začne upirati.
In zelo hitro pride misel:

»Skozi nos ne dobim dovolj kisika.«

Toda občutek pomanjkanja zraka ni nujno enak dejanskemu pomanjkanju kisika.

Pri dihanju ne gre samo za to, koliko zraka spravimo vase, ampak tudi za to, kako učinkovito organizem ta zrak uporablja.

Nosno dihanje ustvarja večji upor pretoku zraka, pomaga pri njegovem filtriranju, vlaženju in segrevanju ter sodeluje pri nastajanju dušikovega oksida v nosnih in obnosnih votlinah. Hkrati nas pri nižjih in zmernih intenzivnostih pogosto naravno usmerja v počasnejše in bolj ekonomično dihanje.

Pomemben del zgodbe je tudi CO₂.

Ogljikov dioksid ni samo odpadni produkt, ki ga moramo čim hitreje izdihniti. Sodeluje pri uravnavanju dihanja in pri sproščanju kisika iz hemoglobina v tkiva.

Če smo navajeni dihati veliko, hitro in pogosto skozi usta, je lahko že manjša sprememba CO₂ zaznana kot močna potreba po dodatnem vdihu.

Zato je prehod na nosno dihanje lahko neprijeten.

Ne zato, ker telo ne dobiva dovolj kisika, ampak ker živčni in dihalni sistem še nista prilagojena na drugačen način dihanja in drugačno stopnjo obremenitve.

In tukaj pridemo do dela, ki me pri dihanju najbolj zanima.

Dihanje ni samo stvar pljuč. Je tudi senzorno-motorični proces.

Če človek večino dneva preživi v stresu, z dvignjenim prsnim košem, napetimi trebušnimi mišicami, zmanjšano gibljivostjo reber in kronično napeto diafragmo, mu ne moremo preprosto reči:

»Od danes naprej dihaj skozi nos in s trebušno prepono.«

Telo ima svojo zgodovino.

Način dihanja je povezan z mišičnim tonusom, držo, gibanjem reber, hrbtenice in medenice ter z odzivi avtonomnega živčnega sistema.

Ko smo prestrašeni ali pod dolgotrajnim stresom, pogosto zadržujemo dih, otrpnemo in dihanje premaknemo višje v prsni koš.

Če se to ponavlja dovolj dolgo, lahko postane avtomatizem.

Vrat in ramena začnejo prevzemati več dela.
Rebra izgubijo del svoje gibljivosti.
Prsni del hrbtenice postane bolj tog.
Diafragma izgublja svojo prilagodljivost.
Dih postaja krajši in hitrejši.

In človek lahko sčasoma pozabi, kako je dihati drugače.

To lahko razumemo tudi kot obliko senzorno-motorične amnezije – telo je določeno organizacijo ponavljalo tako dolgo, da jo začne doživljati kot normalno.

Zato sprememba dihanja ni stvar sile.

Je proces učenja.

Poskusite preprost eksperiment.

Pri lahkotnem teku, kolesarjenju ali drugi aerobni aktivnosti zmanjšajte intenzivnost toliko, da lahko nekaj časa udobno dihate samo skozi nos.

Ne lovite rezultata.

Opazujte:

Kako hitro se pojavi potreba po odpiranju ust?

Kaj se takrat zgodi v trebuhu?

Kaj naredijo rebra?

Ali se napne vrat?

Ali dvignete ramena?

Ali začnete siliti vdih?

Ali lahko namesto povečevanja napora nekoliko zmanjšate tempo in telesu omogočite, da se prilagodi?

To je zame veliko bolj zanimiv trening kot zgolj vprašanje:

»Kako hitro lahko tečem?«

Vprašanje postane:

Kako učinkovito lahko moje telo opravlja isto delo z manj nepotrebnega napora?

To je pomemben premik od kvantitete h kvaliteti.

Od več sile k večji učinkovitosti.

Od premagovanja telesa k učenju telesa.

Seveda nosno dihanje ni pravilo, ki ga moramo na silo vzdrževati pri vsaki intenzivnosti. Pri zelo visokih obremenitvah je dihanje skozi usta normalen način, kako povečamo ventilacijo. Prav tako lahko alergije, okužbe, anatomske posebnosti ali druge težave pomembno vplivajo na prehodnost nosu.

Cilj zato ni ustvariti nove rigidnosti:

»Vedno moram dihati skozi nos.«

Cilj je povečati prilagodljivost dihalnega sistema.

Da lahko dihanje postane tišje, bolj ekonomično in bolje usklajeno z dejanskimi potrebami telesa.

Za to pa potrebujemo nekaj, česar v sodobnem treningu pogosto primanjkuje:

čas, potrpežljivost in sposobnost poslušanja lastnega telesa.

Ker napredek ni vedno v tem, da zmoremo narediti več.

Včasih je največji napredek v tem, da lahko isto stvar naredimo z manj napora, manj notranje napetosti in več lahkotnosti.

karim-movement.com