Mali Gibko

Prvi obrati na trebušček🫶
Moram priznati, da sem bila med nosečnostjo prepričana kako bom pridna z objavami novorojenčka, ampak realnost je drugačna 🙈.
Tempo pri treh fantih ni mačji kašelj 😺.
Predvsem pa je resnica v tem,da si res želim izkoristiti zadnjo porodniško, umakniti telefon, ko je Jaka buden in zgolj uživati v trenutku, ki mi je dan🥰.
Če povem po pravici, kot mamica s svojim sinčkom nič ne telovadim, sem namreč mnenja da moram biti njegova mami,ki je tam za tolažbo, cartanje in pomiritev. Zdi se mi narobe svet,da bi ga raztezala in preveč aktivirala, čeprav vem da bi bilo smiselno za sam gibalni razvoj 🤷‍♀️.
Je pa kljub temu deležen pravilenga rokovanja, spodbujanja pravih vzorcev gibanja in aktivacije trupa, kjer še ni pretiranega joka🫢.
Vem, da mamice razumete❤️.
Vseeno pa sva včeraj delala na integraciji ATNR refleksa, ki je več kot očitno onemogočal samostojen obrat na trebuh. Po par nežnih vajah,se je pričel samostojno obračati na trebušček🥳.
Tudi pri 3. otroku se neizmerno veselim vsakega novega mejnika🥰🤗.
Bravo Jakec, sem tako vesela,da sem kr objavila tale zapis.
Refleksi kot pravim,igrajo pomembno vlogo pri gibalnem razvoju, o vsem tem zato govorimo tudi pri Malem Gibku 🤞🍀.

"Am mam, maa mam, ama"....... in potem: "MAMA". Najlepša beseda, najodgovornejša vloga, nadzemeljska ljubezen. 💛

Drage mame.

Danes je naš dan. In danes se še bolj zavem, kako posebno mi je biti del teh malih svetov vaših dojenčkov.
Toliko novih gibalnih mejnikov, iskrivih pogledov in drobnih trenutkov, ki pomenijo vse.

Čeprav nisem njihova mama, me vsak objem, vsak nasmeh in vsak mali napredek vedno znova spomnijo, kako zelo iz srca sem tukaj z njimi.
In malo po malo... jih začutim kot "svoje". 🥹

Hvaležna sem, da smem biti del njihove poti in da mi zaupate svoje največje zaklade. 🙏

Drage mame: delate nekaj čudovitega.
Tudi takrat, ko je težko.
Tudi takrat, ko dvomite.

Vidim vas. In občudujem vas. 💛

Vesela bom delitve, da se razširi informacija o Malem Gibku. Novopečeni starši morebiti še niso seznanjeni. 😉😎

"To ni le vadba, to je community." je stavek, ki me je zadel v srce. 🥹❤️

Pa saj sem že prej čutila in vedela, ampak ko se ubesedi, je vse še bolj zares. Dobi obliko, dobi vsebino in en tak naval sreče, da ga ne znam opisat. 🙏

Mali Gibko se je začel z idejo, da mamicam ponudiva kvalitetno preživet čas porodniške, da podpreva gibalni razvoj dojenčkov v prvem letu in da se družimo v prijetnem in sproščenem vzdušju.

A že kmalu je ideja postala večja.
Globlja.
Močnejša.

Gibkova srečanja so za marsikatero mamico vstopnica v skupnost v tem prelepem, a tudi izredno napornem obdobju. Premalo se govori o tem, kako intenzivno je lahko, kako si po porodu izžeta in kakšna občutja iz tebe privleče pomanjkanje spanja, razdvojenost med različnimi nasveti, informacijami, pričakovanji...

In tudi v take teme zagrizemo. Jih premeljemo. In rešimo. To je potem ta community, ta skupnost. Vsaka skupina ima svojo dinamiko in ene so res posebne. 💫

V Tolminu so me mamice sezule (pa ravno na dan, ko smo govorile o bosonogi obutvi 🤭😄) s prelepo pozornostjo - uokvirjeno umetnostjo, ki bo ostala za vedno v spomin. 🤩

Zbrale so se v skupini iz vseh vetrov in se tako povezale, da je bila kavica (in rogljiček in torica in še kaj 😜) po vadbi nujna obveznost. Tudi v toplice se odpravijo skupaj. Pa povabijo se na praznovanje rojstnih dni. Gotovo razlogov za druženje nikoli ne bo zmanjkalo.

Ponosna sem nanje. Da znajo biti tako dobre mamice svojim dojenčkom. Ni tako samoumevno, kot se bere. Srečam različne zgodbe, zahtevne izzive in ne, ni jim vsakdo kos.🙁

Te pa so jim!

In zato si jih bom zapisala v srce. ❤️

Hvala.

Tole je priletelo v inbox:

"S sinčkom, ki je trenutno star 7,5 mesecev, obiskujeva gibalne urice Mali Gibko že od njegovega 3 meseca. Tam se skozi igro, pravilne prijeme in pestovanje učimo vaj, ki dojenčkom pomagajo pri usvajanju gibalnih mejnikov. Urice so strokovne, a hkrati zelo tople in tudi zabavne.😊

Poleg gibalnih izzivov sva se doma soočala tudi z velikimi težavami pri uvajanju goste hrane. Skoraj mesec in pol sinček ni želel odpreti ust, pojedel je le kakšno žlico ali dve, hkrati pa tudi igračk in drugih predmetov ni dajal v usta, kar je za dojenčke sicer zelo običajno. Bila sem že povsem iz sebe, polna skrbi in dvomov vase.

Ker Teja poleg skupinskih uric nudi tudi individualno obravnavo dojenčka, sva se odločila za eno takšno uro – in bila je res nepozabna. Teja je sinčka celostno pogledala, opazovala njegovo gibanje in skušala odkriti vzrok težav. Mimogrede je ugotovila, da je v spodnjem delu telesa nekoliko zategnjen, ter ga z nežnimi, a zelo učinkovitimi prijemi sprostila. Že naslednji dan sva doma lahko izvajala vaje za kobacanje, ki jih še dan prej sploh nisva zmogla.

Pri hranjenju pa se je zgodilo nekaj, česar res nisem pričakovala. S posebnimi prijemi okoli ust, čeljusti, rokic in medenice je sinčku pomagala, da je začel usvajati hranjenje. Ob tem je Teja zelo nežno in spoštljivo odprla tudi temo mene kot mame. Vprašala me je, kako se počutim ob neuspešnem uvajanju goste hrane in s kakšnimi izzivi se še soočam. Povedala sem ji, da postanem živčna, izgubljena, da imam občutek, da ne delam ničesar prav. Ko me je vprašala, kje v telesu čutim tesnobo, sem rekla, da v prsih.
S sproščanjem tega pritiska sem začutila mravljince po celem telesu in nato ogromno olajšanje. In ravno v trenutku, ko sem se jaz sprostila, je sinček prvič dal igračko v usta. Kasneje mi je Teja sprostila še čeljust, medtem ko sva se pogovarjali o drugih izzivih materinstva, sinček pa je v tistem trenutku podrl velik, glasen kupček – kot da bi tudi on iz sebe spustil neko napetost. Bilo je res neverjetno."

》》》zaključek v komentarju spodaj.
Vesela bom komentarjev kako se vam zapis bere. 🤗🤗